Olimpijski duh, izgubljen med Milanom in Cortino (VIDEO)

Foto: Profimedia

Olimpijske igre Milano-Cortina. Vmes pa še marsikaj. Medtem ko si bo slovenski šport ZOI 2026 zapomnil po novih kolajnah, pa bo udeležencem ostal vtis o veliki razpršenosti.

Lanišek ima dovolj časa, Zajc se muči

Smučarski skoki

17:00 1

Smučarski skoki

17:00 1

Zapečatena usoda Ilke Štuhec

Alpsko smučanje

12. Feb 2026 8

Alpsko smučanje

12. Feb 2026 8

Ko je Cortina d’Ampezzo daljnega leta 1956 prvič gostila zimske olimpijske igre, je bilo omenjeno zimsko-športno središče v Dolomitih zlahka kos nalogi. Smučarji, skakalci, hokejisti, umetnostni drsalci … Za vse, natančneje za 825 športnikov iz 32 držav, je bilo dovolj prostora. Drugačni časi, drugačne zahteve.

Natančno 70 let pozneje Cortina d’Ampezzo znova diha z olimpijskimi pljuči, a v neki drugi športni in družbeni realnosti, povezani z Milanom. A za razliko od več predhodnih iger koncept prizorišč tokrat ne vključuje le večjega mesta, ki bi bilo nosilec in prireditelj drsalnih športov, panoge na snegu pa bi se odvijale v strnjenem gorskem območju. Tako je bilo denimo v Sočiju, Vancouvru, Pekingu …

Podoba ZOI 2026 je drugačna, o čemer se je lahko prepričala tudi Sportklubova olimpijska odprava.

Bormio-Livigno

Del naše novinarske ekipe je z iger poročal z območja Valtelline, ki vključuje Bormio s tekmovanji v moškem alpskem smučanju, in Livigno, kjer domujejo deskarji na snegu. Že vožnja po avtocesti A4 po Padski nižini, nadaljevanje ob Izejskem jezeru in vzpon proti Aprici nam niso niti v enem trenutku ponudili kakšnega olimpijskega utripa. Prvi olimpijski napis smo ob cesti uzrli šele nekaj kilometrov pred vstopom v Bormio.

Tradicionalno prizorišče moških tekem svetovnega pokala je sicer dihalo z alpskimi smučarji, a je bilo na ulicah kraja, ki je tudi priljubljena izletna točka kolesarjev, zagotovo manj živahno kot ob decembrskem smuku ali pa v času svetovnega prvenstva 2005. Da ne čutijo pravega olimpijskega utripa, so priznavali tudi smučarji, saj so srečevali le znane obraze.

Malce bolj olimpijsko je bilo vzdušje v Livignu, do katerega pot vodi čez prelaza Foscagno in Eira. Ob našem obisku kraja, ki je priljubljen zaradi idiličnega okolja, smučarskih prog, pestre gostinske ponudbe in brezcarinskega območja, nas je pričakala široka paleta tekmovališč. Od proge za deskarski paralelni veleslalom do prizorišč za prosti slog. “Ja, tukaj imaš res občutek, da se nekaj dogaja,” nam je dejal slovenski deskar Žan Košir.

Predazzo-Tesero

Drugi del Sportklubove ekipe pa je večinski del iger preživel v dolini Fiemme, ki je v preteklosti že trikrat gostil svetovno prvenstvo v nordijskem smučanju. Povsem prenovljene skakalnice le nekaj minut stran od centra Predazza praktično vsak večer sijejo pod reflektorji, a pravega olimpijskega utripa v mestu, ki si morda celo bolj zasluži naziv vas, ni bilo čutiti. Sploh na začetku iger, še pred prvimi tekmami, ko smo na ulicah pogrešali tudi lokalne prebivalce. Zdelo se je, da smo se znašli v mestu duhov.

Situacija se je v nadaljevanju sicer izboljšala, a dejstvo je, da bi bilo brez množičnega romanja slovenskih navijačev v center Giuseppeja dal Bena vzdušje na skakalnih tekmah precej turobno in žalostno. “V tej dolini je veliko gorskih ljudi, če se tako izrazim. In takšni ljudje so običajno precej hladni. Tukajšnji prebivalci niso vajeni takšnih dogodkov. Olimpijske igre so vendarle povsem drugačne od svetovnega prvenstva v nordijskem smučanju, ki ga je Predazzo gostil trikrat,” je razloge za zaspano vzdušje – ob cestah celo lažje najdemo oglase za tekme svetovnega pokala v alpskem smučanju in smučarskem krogu, ki jih bo bližnja Val di Fassa gostila do konca zime – našteval domačin iz Predazza in direktor tekem v smučarskih skokih Sandro Pertile.

“Bilo bi dobro, če bi v Italiji več ljudi spremljalo smučarske skoke, pri nas to ni šport, ki bi bil zelo gledan. Upam, da se po olimpijskih igrah to spremeni in da bom tudi sama pomagala k večjemu razvoju v prihodnosti,” pa je dodala domača skakalna adutinja Annika Sieff, doma iz bližnjega Cavaleseja južno po dolini reke Avisio.

Na poti do tja se nahaja tudi stadion za smučarski tek ob jezeru Lago di Tesero, kjer tradicionalno in vsakoletno poteka zaključek novoletne tekaške turneje – Tour de Skija. A sestava obiskovalcev, ki jih do tribun vodijo ceste in poti kar med hišami, je tam povsem drugačna. Prevladujejo Švedi, Norvežani in Američani, ki so tudi po zaslugi svojih športnikov (že) imeli kaj videti.

Cortina d’Ampezzo

Precej drugače in bolj živahno pa je v enem izmed imenskih gostiteljev. Cortina, do kamor nas je pripeljala cesta prek dveh prelazov San Pellegrino in Giau (še dobro, da ni snežilo, saj je minibus organiziranega prevoza komaj speljal najstrmejše odseke klancev), v teh dneh gosti ženske alpske smučarke, tekmovalce v bobu, sankanju in skeletonu ter kurlingu.

Mondeno mesto, v katerem je še lažje slišati in opaziti ameriško angleščino, daje prijeten občutek, ki pa se razblini kmalu, ko se v bližini glavnih ulic ustaviš za postanek s kavo. Espresso 3,3 evra (za primerjavo, v Bormiu je bilo treba odšteti okrog 2 evra), majhna kokakola kar 5! A tudi to je cena fotografij z olimpijskim ognjem, od katerega je le nekaj minut hoje oddaljena Slovenska hiša. Dodatno draž pa daje pogled na smučarsko progo Olympia delle Tofane nad mestom, ki se podnevi blešči v soncu, ponoči pa pod reflektorji.

Anterselva

Tudi Anterselva, ki zaradi pestrega programa za ZOI živi skorajda od začetka do konca, je na teh igrah ločen otok – za biatlonce in biatlonke. Podobno kot mnogi, ki tekmujejo na preostalih prizoriščih, pogrešajo srečevanje s športniki iz drugih panog. Nad urejenostjo prizorišča se ne pritožujejo. Ustroj je podoben kot na tekmah svetovnega pokala. So se pa v slovenskem taboru pošalili, da so na račun odmaknjenosti od območja dobili vsaj precej bolj udobno namestitev. Tokrat namreč ne v olimpijski vasi, temveč so biatlonci razpršeni po hotelih. Omeniti velja tudi navijače, ki prihajajo iz tradicionalnih biatlonskih okolij.

Milano

Daleč največje mesto teh iger, ki je svetu ponudilo tudi spektakularno otvoritveno slovesnost na stadionu San Siro, je v času iger vsaj za slovensko javnost kar nekoliko pozabljeno. To je namreč edini del ZOI 2026, v katerem predstavnika v belih bundah z zelenimi in modrimi dodatki te dni ne moremo videti.

Prestolnica Lombardije namreč gosti tekmovanja na ledu – hokej, hitrostno drsanje (na kratkih progah) in umetnostno drsanje. A po poročanju tujih medijev je zgolj v drugem največjem mestu v Italiji mogoče začutiti tisti pravi olimpijski duh, sploh v edini pravi olimpijski vasi. Toda zaradi razdrobljenosti ostalih športnikov po vsej severni Italiji v vseeno precej manjšem obsegu, kot je bilo to v časih pred pandemijo koronavirusa.